Fizioterapija Habjan
Zlom gležnja: simptomi, zdravljenje in rehabilitacija po poškodbi
Zlom gležnja je poškodba kostnih struktur skočnega sklepa, najpogosteje zunanjega gležnja, notranjega gležnja ali zadnjega roba golenice, pogosto pa so hkrati prizadeti tudi ligamenti, sklepna ovojnica in mehka tkiva. Čeprav pacient zlom pogosto razume predvsem kot “počeno kost”, je pri gležnju ključno, da poškodba neposredno vpliva na sklepno mehaniko, prenos teže, hojo, ravnotežje in odriv. Po imobilizaciji ali operaciji se skoraj vedno pojavijo togost, oteklina, zmanjšana mišična moč, slabša propriocepcija in strah pred obremenitvijo. Zato uspešno zdravljenje ni zaključeno takrat, ko se kost zaraste, ampak takrat, ko gleženj ponovno prenese realne vsakodnevne in športne obremenitve. V ambulanti Fizioterapija Habjan v Škofji Loki rehabilitacijo po zlomu gležnja usmerimo v obnovo gibljivosti, nadzor otekline, postopno obremenjevanje, stabilnost in varno vračanje v hojo, delo ali šport.
Zlom gležnja pomeni prekinitev kostne kontinuitete v področju skočnega sklepa. Najpogosteje gre za zlom distalnega dela mečnice, torej zunanjega gležnja, lahko pa je poškodovan tudi notranji gleženj, zadnji del golenice ali več struktur hkrati. Pri težjih poškodbah je lahko prizadeta tudi sklepna kongruenca, kar pomeni, da se poruši natančno ujemanje sklepnih površin med golenico, mečnico in skočnico.
Gleženj je funkcionalno zelo obremenjen sklep. Pri hoji, teku, stopanju po stopnicah in doskokih mora prenašati telesno težo, omogočati gibljivost ter hkrati ohranjati stabilnost. Zaradi tega zlom v tem področju ne povzroči samo lokalne kostne poškodbe, temveč spremeni celotno obremenjevanje spodnjega uda.
Anatomsko sta pomembna predvsem zgornji skočni sklep in povezava med golenico ter mečnico, imenovana sindesmoza. Če je poškodovana tudi sindesmoza, je rehabilitacija običajno zahtevnejša, ker mora gleženj ponovno pridobiti stabilnost med kostmi, ki skupaj tvorijo sklepno vilico. Pri nekaterih zlomih je potrebna operativna stabilizacija z vijaki, ploščicami ali drugimi fiksacijskimi materiali, pri stabilnih zlomih pa zdravljenje poteka konzervativno z imobilizacijo.
Po zlomu se celjenje kosti odvija v fazah. Najprej nastane krvni strdek in vnetna reakcija, nato mehki kostni kalus, kasneje trši kostni kalus in postopno preoblikovanje kosti. Vzporedno s tem pa mehka tkiva, mišice, sklepi in živčno-mišični sistem zaradi razbremenitve izgubljajo funkcijo. Prav zato je fizioterapija po zlomu gležnja ključna za končni rezultat.
Zlom gležnja najpogosteje nastane pri travmi, kjer se stopalo znajde v položaju, ki preseže mehansko toleranco kosti in ligamentov. Tipičen mehanizem je zasuk stopala navznoter ali navzven, padec, zdrs, športni kontakt ali neroden doskok. Sila se prenese skozi stopalo v skočni sklep, kjer lahko najprej popustijo ligamenti, pri večji sili pa pride do zloma.
Pri starejših pacientih lahko zlom nastane že pri manjši travmi, zlasti če je prisotna slabša kostna gostota. Pri športnikih in aktivnih posameznikih so pogostejši visokoenergijski zasuki, pri katerih so poleg kosti pogosto poškodovane tudi sklepna ovojnica, hrustanec in sindesmoza. V klinični praksi Fizioterapija Habjan pogosto obravnava paciente, pri katerih je največja težava po zacelitvi kosti prav zmanjšana gibljivost, oteklina in nezaupanje v obremenitev.
Najpogostejši dejavniki tveganja so:
- Zasuk gležnja pri hoji ali športu
- Padec ali zdrs:
- Neroden doskok
- Kontaktni športi
- Smučarske poškodbe
- Pretekli zvini gležnja
- Zmanjšana kostna gostota
- Neustrezna obutev ali spolzka podlaga
Simptomi zloma gležnja so običajno izraziti, vendar se lahko stopnja bolečine razlikuje glede na tip zloma, oteklino, prizadetost ligamentov in stabilnost sklepa. Pri vsakem sumu na zlom je najprej potrebna zdravniška diagnostika, saj fizioterapevtska rehabilitacija sledi šele po ustrezni potrditvi in začetni oskrbi poškodbe.
Najpogostejši simptomi so:
- Močna bolečina v gležnju
- Oteklina in hematom
- Nezmožnost hoje ali opore
- Bolečina na zunanjem ali notranjem gležnju
- Deformacija ali nenormalen položaj stopala
- Slabša moč meč in stopala
- Vztrajna oteklina pri obremenitvi
Zdravljenje zloma gležnja je najprej odvisno od stabilnosti zloma. Stabilni zlomi se pogosto zdravijo konzervativno z imobilizacijo in postopnim obremenjevanjem po navodilih zdravnika. Nestabilni ali premaknjeni zlomi zahtevajo operativno stabilizacijo, kjer kirurg ponovno vzpostavi položaj kostnih fragmentov in sklepno poravnavo.
V ambulanti Fizioterapija Habjan v Škofji Loki rehabilitacijo po zlomu gležnja načrtujemo fazno. Napredovanje je odvisno od bolečine, otekline, gibljivosti, kakovosti hoje, mišične aktivacije in odziva gležnja po terapiji.
Prva faza: zaščita zloma, nadzor otekline in ohranjanje funkcije
V zgodnji fazi je glavni cilj zaščititi celjenje kosti in zmanjšati sekundarne posledice imobilizacije. Če obremenjevanje še ni dovoljeno, se osredotočimo na gibanje prstov, kolena in kolka, aktivacijo mišic stegna in zadnjice, dihalne vaje ter varno uporabo bergel.
Oteklina je po zlomu gležnja pričakovana, vendar jo je treba aktivno nadzorovati. Dvig noge, nežna aktivacija mišične črpalke, limfna usmeritev gibanja in ustrezno doziranje aktivnosti pomagajo zmanjšati pritisk v tkivih. Manj otekline pomeni boljšo gibljivost, manj bolečine in lažji prehod v obremenjevanje.
TECAR terapija
TECAR terapija je uporabna v fazi, ko je kostno celjenje ustrezno zaščiteno in želimo vplivati na oteklino, mehka tkiva in lokalno prekrvavitev. Po zlomu gležnja se pogosto pojavijo togost sklepne ovojnice, zadebeljena mehka tkiva in slabša drsnost okoli tetiv.
Z natančno dozirano TECAR terapijo želimo izboljšati mikrocirkulacijo, zmanjšati zastajanje tekočine in pripraviti gleženj na manualno terapijo ter aktivne vaje. Pri operativno zdravljenih zlomih je treba upoštevati stanje brazgotine, občutljivost tkiva in fazo celjenja.
Terapija z laserjem
Terapija z laserjem je smiselna pri bolečini, občutljivosti mehkih tkiv, pooperativnem draženju in počasnejšem umirjanju lokalne tkivne reakcije. Laser lahko z biostimulativnim učinkom podpira celični metabolizem, mikrocirkulacijo in zmanjševanje bolečinske občutljivosti.
Pri zlomu gležnja ga uporabimo ciljano na področja mehkih tkiv, sklepne ovojnice, brazgotine ali bolečih periartikularnih struktur. Namen ni nadomestiti mehanskega celjenja kosti, temveč izboljšati pogoje za gibanje in aktivno rehabilitacijo.
Ultrazvočna terapija
Ultrazvočna terapija je lahko uporabna pri lokalni togosti, zadebelitvah mehkih tkiv in slabšem drsenju struktur po imobilizaciji. Po zlomu gležnja pogosto niso problem samo kosti, temveč tudi sklepna ovojnica, tetive in fascialna tkiva, ki postanejo manj elastična.
Z ultrazvočno terapijo želimo vplivati na lokalno tkivno presnovo, zmanjšati občutljivost in pripraviti tkiva na mobilizacijo. Uporabljamo jo selektivno, predvsem kadar je prisotna izrazita lokalna togost ali zadebelitev mehkih tkiv.
Manualna terapija
Manualna terapija je eden ključnih delov rehabilitacije po zlomu gležnja, ko je to glede na fazo celjenja dovoljeno. Po imobilizaciji je pogosto omejena dorzalna fleksija gležnja, kar neposredno spremeni hojo, počep, stopanje po stopnicah in odriv.
Z mobilizacijo zgornjega skočnega sklepa, subtalarnega sklepa, stopalnih sklepov in mehkih tkiv želimo obnoviti normalno sklepno mehaniko. Posebej pomembno je drsenje skočnice pod golenico, saj brez tega pacient pogosto kompenzira z obračanjem stopala navzven, dvigovanjem pete ali preobremenitvijo kolena.
Pri operativnih zlomih obravnavamo tudi brazgotino, kadar je dovolj zaceljena. Slabše drsenje brazgotine lahko omejuje gibanje, poveča občutek zategovanja in vpliva na toleranco obutve.
Kinezioterapija
Osrednji del rehabilitacije je kinezioterapija, ker mora gleženj ponovno pridobiti moč, stabilnost in toleranco na obremenitev. V začetku so vaje usmerjene v aktivno gibljivost, mišično črpalko, izometrično aktivacijo in nadzor položaja stopala.
Ko je obremenjevanje dovoljeno, postopno uvajamo prenos teže, pravilno hojo, dvige na prste, vaje za mečne mišice, krepitev mišic stopala in stabilizacijo spodnjega uda. Posebno pomembna je kontrola stopalnega loka, kolena in kolka, ker gleženj po zlomu pogosto izgubi natančen občutek za položaj.
V napredni fazi vključimo ravnotežne vaje, hojo po različnih podlagah, stopnice, poskoke, spremembe smeri in športno specifične obremenitve. Pri vsakem napredovanju spremljamo odziv otekline in bolečine v naslednjih urah ter naslednji dan. Če se gleženj po vadbi izrazito napolni, je bila obremenitev previsoka.
Kineziotaping
Kineziotaping je lahko koristen kot dopolnilo pri oteklini, občutku nestabilnosti ali vračanju v hojo. Z ustrezno aplikacijo lahko izboljšamo propriocepcijo, zmanjšamo občutek napetosti in podpiramo boljši nadzor stopala.
Pri zlomu gležnja taping ne nadomesti mišične moči in sklepne stabilnosti, lahko pa pomaga v prehodni fazi, ko pacient postopno povečuje obremenitev in še nima popolnega zaupanja v gleženj.
Zakaj fizikalna terapija sama ni dovolj
Po zlomu gležnja fizikalni agensi lahko pomagajo zmanjšati oteklino, bolečino in togost mehkih tkiv, vendar ne obnovijo hoje, ravnotežja, moči meč in sposobnosti odriva. Kost se lahko na sliki zaraste, gleženj pa funkcionalno še vedno ni pripravljen na normalno obremenitev.
Zato je rehabilitacija v ambulanti Fizioterapija Habjan vedno povezana z aktivnim programom vaj. Cilj je, da pacient ponovno pridobi gibljivost, moč, stabilnost, samozavest pri obremenitvi in sposobnost vračanja v vsakodnevne ali športne naloge.
Prognoza po zlomu gležnja je odvisna od tipa zloma, stabilnosti sklepa, načina zdravljenja, trajanja imobilizacije, prisotnosti operacije in odziva tkiv na obremenitev. Enostavni stabilni zlomi običajno napredujejo hitreje, medtem ko večdelni zlomi, poškodba sindesmoze ali operativna stabilizacija zahtevajo daljšo in bolj postopno rehabilitacijo.
Pri blažjih zlomih se osnovna hoja lahko izboljša v nekaj tednih po odstranitvi imobilizacije, vendar to še ne pomeni polne funkcije. Moč meč, ravnotežje, odriv in zaupanje v gleženj pogosto zaostajajo dlje. Pri zahtevnejših zlomih lahko rehabilitacija traja več mesecev, zlasti če je cilj tek, šport, delo na nogah ali hoja po neravnem terenu.
Okrevanje je odvisno tudi od tega, kako gleženj reagira na stopnjevanje obremenitve. Vztrajna oteklina, bolečina pri hoji po stopnicah, omejena dorzalna fleksija ali šepanje so znaki, da funkcija še ni obnovljena. V ambulanti Fizioterapija Habjan v Škofji Loki napredovanje prilagodimo realnemu stanju sklepa, ne samo času od poškodbe.
Obremenjevanje je odvisno od tipa zloma, stabilnosti sklepa in navodil travmatologa ali ortopeda. Pri nekaterih stabilnih zlomih je delna obremenitev dovoljena prej, pri operativnih ali kompleksnih zlomih pa je lahko omejena dlje. Fizioterapija mora vedno upoštevati medicinska navodila glede obremenitve.
Togost nastane zaradi imobilizacije, zmanjšanega gibanja sklepne ovojnice, otekline, slabšega drsenja tetiv in zmanjšane elastičnosti mehkih tkiv. Najpogosteje je omejena dorzalna fleksija, kar vpliva na hojo, stopnice in počep. Zato je obnova gibljivosti eden prvih ciljev rehabilitacije.
Da, oteklina je po zlomu gležnja pogosta, posebej po daljši hoji, stanju ali vadbi. Pomembno pa je, da se postopno zmanjšuje in da ni povezana z izrazitim poslabšanjem bolečine. Če se oteklina po obremenitvi vedno močno poveča, je treba program prilagoditi.
Vrnitev k športu ni odvisna samo od časa od zloma, ampak od funkcije. Gleženj mora imeti dovolj gibljivosti, moči, ravnotežja, sposobnosti poskokov, sprememb smeri in tolerance na ponavljajoče obremenitve. Prehitra vrnitev poveča tveganje za bolečino, šepanje ali novo poškodbo.
