Fizioterapija Habjan
Plika kolena: sindrom sinovialne gube kot vir bolečine v kolenu
Sindrom plike kolena nastane, ko se sinovialna guba znotraj kolenskega sklepa mehansko razdraži, zadebeli ali začne boleče drseti ob sosednje sklepne strukture. Plika sama po sebi ni bolezenska sprememba, temveč normalen anatomski ostanek, ki večini ljudi ne povzroča težav. Problem nastane takrat, ko se zaradi ponavljajočih obremenitev, spremenjene biomehanike patele ali mišičnega neravnovesja začne utesnjevati med patelo in stegnenico.
Pacienti najpogosteje opisujejo bolečino v sprednjem ali notranjem delu kolena, občutek preskakovanja, zbadanja ali zategovanja pri počepu, hoji po stopnicah in daljšem sedenju. Težava je pogosto povezana z motenim drsenjem patele, slabšo kontrolo kolka in pomanjkljivo aktivacijo kvadricepsa. Zato učinkovita obravnava ne sme biti usmerjena samo v zmanjšanje bolečine, temveč v popravo mehanike gibanja celotnega spodnjega uda.
V ambulanti Fizioterapija Habjan v Škofji Loki sindrom plike kolena obravnavamo kot funkcionalno motnjo, pri kateri je treba ugotoviti, zakaj se plika draži, katera gibanja simptome sprožijo in katere mišične ali sklepne kompenzacije težavo vzdržujejo.
Plika je guba sinovialne ovojnice, ki se nahaja znotraj kolenskega sklepa. Najpogosteje težave povzroča medialna patelarna plika, ki poteka na notranji strani kolena v bližini patele. V normalnih pogojih se med gibanjem kolena prosto prilagaja in ne povzroča simptomov. Ko pa pride do ponavljajočega trenja, vnetja ali zadebelitve, se lahko začne utesnjevati med sklepne površine.
Patofiziološko gre najprej za mehansko draženje sinovialnega tkiva. Tkivo postane občutljivo, slabše drsi in se ob ponavljajočih gibih še dodatno vname. Če draženje traja dlje časa, se plika lahko zadebeli in postane manj elastična. Takrat se simptomi pogosto pojavljajo pri gibih, kjer je obremenitev patelofemoralnega sklepa večja, na primer pri počepu, vstajanju s stola, teku, hoji navzdol ali stopnicah.
Pomembno je razlikovati sindrom plike od drugih vzrokov bolečine v sprednjem delu kolena, kot so patelofemoralni bolečinski sindrom, hondralne spremembe, tendinopatija pogačične vezi ali poškodbe meniskusa. Simptomi se lahko prekrivajo, zato samo opis bolečine običajno ni dovolj za natančno diagnozo.
Sindrom plike se najpogosteje razvije postopno. Osnovni mehanizem je ponavljajoče mehansko draženje, pri katerem plika zaradi slabšega drsenja ali povečane obremenitve prihaja v konflikt s patelo oziroma stegnenico. To se lahko zgodi pri športnikih, rekreativcih, osebah z več ponavljajočimi gibi kolena ali pri pacientih z neustrezno kontrolo spodnjega uda.
Najpogostejši dejavniki tveganja so:
- ponavljajoče upogibanje in iztegovanje kolena
- moteno drsenje patele
- mišično ravnovesje
- preobremenitev brez ustrezne regeneracije
- mišična napetost lateralnih struktur
- neposreden udarec ali predhodno vnetje kolena
- prehitra sprememba obremenitve
Zdravljenje sindroma plike kolena mora zmanjšati mehansko draženje sinovialne gube in izboljšati gibanje patele v patelofemoralnem sklepu. Plika se običajno ne draži sama od sebe. Najpogosteje jo preobremenjuje kombinacija slabšega drsenja patele, povečane napetosti mehkih tkiv, slabše kontrole kolka in neustreznega obremenjevanja kolena pri počepu, hoji po stopnicah ali športu.
Zato zdravljenje ni usmerjeno samo v umirjanje bolečine. Če se bolečina zmanjša, gibanje pa ostane enako, se težava pogosto ponovi. V Fizioterapiji Habjan obravnava temelji na postopnem umirjanju simptomov, izboljšanju mobilnosti patele in natančno vodeni aktivni rehabilitaciji.
Cilji zdravljenja
Glavni cilji so zmanjšanje bolečine, umiritev sinovialnega draženja, izboljšanje drsenja patele in povečanje tolerance kolena na obremenitev. Dolgoročno želimo izboljšati kontrolo kolka, aktivacijo kvadricepsa in stabilnost kolena pri vsakodnevnih ter športnih gibih.
Poudarek ni samo na tem, da koleno manj boli. Pomembno je, da se zmanjša mehanski stres v patelofemoralnem sklepu in popravi način gibanja, ki pliko draži.
Zdravljenje v akutni fazi
V začetni fazi je koleno pogosto občutljivo na počep, hojo po stopnicah, tek ali daljše sedenje s pokrčenim kolenom. V ospredju je povečana iritabilnost sinovialnega tkiva, zato najprej zmanjšamo obremenitve, ki simptome neposredno sprožajo.
To ne pomeni popolnega mirovanja. Pacient začasno zmanjša globoke počepe, ponavljajoče stopnice, tek po klancu ali aktivnosti, pri katerih se pojavlja preskakovanje, zatikanje ali ostra bolečina. Hkrati koleno ostaja v kontroliranem gibanju, ker popolna neaktivnost hitro poveča togost in poslabša mišično kontrolo.
V tej fazi lahko kot podporo uporabimo TECAR terapijo, kadar je prisotna povečana mišična napetost in slabša toleranca na gibanje. TECAR izboljša lokalno prekrvavitev, zmanjša zaščitni tonus v okolici kolena in pripravi tkivo na aktivno obravnavo.
Pri izrazitejšem ali dolgotrajnejšem sinovialnem draženju je lahko smiselna tudi terapija z laserjem. Uporabimo jo zaradi protivnetnega in biostimulativnega učinka na mehka tkiva. Namen laserja ni, da bi sam odpravil vzrok težave, ampak da zmanjša lokalno občutljivost in omogoči lažji prehod v vadbo.
Manualna terapija
Manualna terapija je smiselna, kadar pri pregledu ugotovimo zmanjšano mobilnost patele, napetost lateralnih struktur, preobremenjen kvadriceps ali slabše drsenje v patelofemoralnem sklepu. Pri sindromu plike je to pomembno, ker omejeno ali neenakomerno gibanje patele poveča trenje in dodatno draži sinovialno gubo.
Z mobilizacijo patele, obravnavo kvadricepsa in sproščanjem preobremenjenih mehkih tkiv želimo izboljšati drsenje v sklepu. Manualna terapija ne “poravna kolena”, ampak ustvari boljše pogoje za gibanje.
Učinek manualne terapije je najboljši, ko ji takoj sledijo ustrezne vaje. Če pacient po obravnavi nadaljuje z enakim gibalnim vzorcem, se omejitve in bolečina pogosto vrnejo.
Kinezioterapija
Kinezioterapija je glavni del zdravljenja sindroma plike kolena. Plika se pogosto draži zato, ker se koleno pri obremenitvi ne giblje optimalno. Zato ni dovolj, da bolečino samo umirimo. Treba je izboljšati nadzor kolena pri gibih, ki simptome sprožajo.
Program vaj je odvisen od ugotovitev pri pregledu. Pri nekaterih pacientih je treba najprej izboljšati aktivacijo kvadricepsa, predvsem mišice vastus medialis. Pri drugih je večji poudarek na stabilizaciji kolka, ker slab nadzor kolka pogosto povzroči uhajanje kolena navznoter in poveča obremenitev patele.
Vaje postopoma vključujejo nadzorovan počep, izpadni korak, enonožne obremenitve, hojo po stopnicah in pri športnikih tudi tek ali skoke. Pomembno je, da se obremenitev stopnjuje brez ponavljajočega izzivanja bolečine, preskakovanja ali občutka zatikanja.
Cilj vadbe ni samo močnejša noga. Cilj je boljše gibanje. Ko pacient izboljša kontrolo kolka, položaj kolena in drsenje patele, se zmanjša tudi mehansko draženje plike.
Kinesiotaping
Kineziotaping lahko uporabimo kot dopolnilno metodo, kadar želimo začasno podpreti položaj patele, zmanjšati občutek vleka ali izboljšati zaznavanje položaja kolena med gibanjem. Smiseln je predvsem pri pacientih, ki imajo bolečino med aktivnostjo ali slabši občutek kontrole kolena.
Njegov učinek je podporen in začasen. Kineziotaping ne nadomešča vaj, lahko pa pomaga, da pacient v začetni fazi lažje izvaja pravilnejši gibalni vzorec.
Zakaj fizikalne terapije same niso dovolj?
Pri sindromu plike je osnovni problem pogosto mehansko draženje zaradi načina gibanja. Fizikalne metode lahko zmanjšajo bolečino, mišično napetost in lokalno občutljivost, ne morejo pa same spremeniti drsenja patele, kontrole kolka ali obremenitvenih navad.
Zato jih uporabljamo samo takrat, ko imajo jasen klinični namen. Jedro zdravljenja ostaja individualno prilagojen program vaj, ki poveže zmanjšanje simptomov z izboljšanjem funkcije. Dolgoročni cilj ni samo manj boleče koleno, ampak koleno, ki bolje prenaša vsakodnevne in športne obremenitve.
Prognoza sindroma plike kolena je pri večini pacientov dobra, vendar je odvisna od trajanja težav, stopnje draženja in kakovosti gibalne kontrole. Blažji primeri, kjer simptomi trajajo krajši čas in ni izrazitih biomehanskih odstopanj, se lahko izboljšajo v nekaj tednih.
Pri kroničnih primerih, kjer je plika že dalj časa razdražena, gibanje patele slabše nadzorovano ali so prisotne ponavljajoče športne obremenitve, rehabilitacija običajno traja dlje. Pogosto je potrebnih več mesecev postopnega dela, ker se mora poleg bolečine izboljšati tudi toleranca tkiva na obremenitev.
Na potek okrevanja vplivajo doslednost pri vajah, prilagoditev obremenitve, stopnja mišičnega neravnovesja, način hoje, športne zahteve in morebitne pridružene težave v patelofemoralnem sklepu. Bolečina se lahko zmanjša prej kot se popravi funkcionalni vzorec, zato prehitra vrnitev v stare obremenitve pogosto povzroči ponovitev simptomov.
V blažjih primerih se simptomi lahko umirijo, če se zmanjša obremenitev in tkivo ni več izpostavljeno ponavljajočemu draženju. Težava pa se pogosto vrne, če ostane prisotna motena biomehanika patele ali slabša kontrola kolka. Zato je fizioterapevtska obravnava smiselna predvsem takrat, ko se bolečina ponavlja ali omejuje gibanje.
Operacija pri sindromu plike večinoma ni prva izbira. Večina pacientov se dobro odzove na konzervativno zdravljenje, če je program dovolj natančno usmerjen v vzrok težave. Kirurška odstranitev plike pride v poštev predvsem pri trdovratnih primerih, kjer dolgotrajna rehabilitacija ne prinese izboljšanja in je diagnoza jasno potrjena.
Trening je treba prilagoditi. Aktivnosti, ki jasno povečajo bolečino, predvsem globoki počepi, tek po klancu ali veliko stopnic, je smiselno začasno zmanjšati. Popolno mirovanje običajno ni potrebno, vendar mora biti obremenitev izbrana tako, da ne vzdržuje draženja.
