Fizioterapija Habjan
Zlom zapestja: rehabilitacija po zlomu distalnega radiusa
Zasnova vsebine: Neja Habjan, dipl. fiziot.
Zlom zapestja najpogosteje pomeni zlom distalnega radiusa, lahko pa vključuje tudi zlom distalnega dela ulne, ulnarnega stiloida ali posameznih karpalnih kosti. Distalni radius je kost podlakti na palčevi strani, ki v zapestju prenaša velik del aksialne obremenitve med padcem, oporo na roko in prijemom. Po zlomu se pogosto pojavijo bolečina, oteklina, omejena gibljivost, zmanjšana moč prijema in občutek togosti v zapestju ter prstih. V ambulanti Fizioterapija Habjan v Škofji Loki je rehabilitacija po zlomu zapestja usmerjena v varno obnovo gibljivosti, zmanjšanje otekline, izboljšanje drsenja tetiv, povrnitev moči prijema in postopno vračanje funkcionalnih obremenitev roke.
Zlom zapestja je poškodba kostnih struktur v področju distalnega dela podlakti in zapestnega sklepa. Najpogostejši je zlom distalnega radiusa, pri katerem se radius zlomi v bližini zapestja. Zlom je lahko ekstraartikularen, intraartikularen, kominutiven, stabilen ali nestabilen, kar pomembno vpliva na potek zdravljenja in rehabilitacije.
Pri klasičnem Collesovem zlomu se distalni fragment radiusa premakne dorzalno, najpogosteje po padcu na iztegnjeno roko. Pri Smithovem zlomu je premik fragmenta volaren. Kadar zlom sega v sklepno površino, je pomembna natančna poravnava sklepne ploskve, saj nepravilno zaraščanje lahko vpliva na gibljivost, moč prijema in obremenitveno toleranco zapestja.
Zlom zapestja se lahko zdravi konservativno z imobilizacijo ali operativno z notranjo fiksacijo, najpogosteje s ploščico in vijaki. Izbor zdravljenja je odvisen od stabilnosti zloma, premika fragmentov, prizadetosti sklepne površine, starosti, kostne gostote in funkcionalnih zahtev pacienta.
Po obdobju imobilizacije se pogosto razvijejo togost zapestja, oteklina, zmanjšana gibljivost prstov, slabša moč prijema, preobčutljivost brazgotine po operaciji in slabša koordinacija roke. Zato je fizioterapevtska rehabilitacija pomemben del povrnitve funkcije.
Zlom zapestja najpogosteje nastane pri padcu na iztegnjeno roko, ko se sila prenese skozi dlan v distalni radius in karpalne kosti. Mehanizem poškodbe je odvisen od položaja zapestja, smeri sile, kostne gostote in hitrosti travme.
Pri mlajših pacientih so zlomi pogosto posledica športnih poškodb, padcev z višine, kolesarskih nesreč ali prometnih poškodb. Pri starejših pacientih lahko zlom nastane že pri padcu iz stoje, posebej ob zmanjšani kostni gostoti.
- Padec na iztegnjeno roko, ker se sila neposredno prenese skozi dlan v distalni radius.
- Športne poškodbe pri smučanju, kolesarjenju, rolanju, plezanju ali kontaktnih športih.
- Prometne poškodbe in visokoenergijske travme, ki pogosto povzročijo bolj kompleksne zlome.
- Osteoporoza ali zmanjšana kostna gostota, kjer lahko manjši padec povzroči zlom.
- Intraartikularna poškodba, kadar zlomna linija sega v sklepno površino zapestja.
- Kominutivni zlom, pri katerem je kost razlomljena v več fragmentov in je stabilnost slabša.
- Pridružena poškodba distalnega radioulnarnega sklepa, ulnarnega stiloida ali karpalnih ligamentov.
Klinična slika zloma zapestja je odvisna od tipa zloma, premika fragmentov, otekline, prizadetosti sklepne površine in pridruženih mehko-tkivnih poškodb. Po odstranitvi imobilizacije ali po operaciji so najpogostejše težave togost, zmanjšana moč in slabša uporabnost roke.
- Bolečina v zapestju, ki se poveča pri gibanju, prijemu ali obremenitvi roke.
- Oteklina zapestja, dlani in prstov, posebej v zgodnjem obdobju po poškodbi ali operaciji.
- Modrica in lokalna občutljivost v predelu distalnega radiusa ali ulne.
- Vidna deformacija zapestja pri premaknjenih zlomih.
- Omejena fleksija, ekstenzija, radialna in ulnarna deviacija zapestja.
- Zmanjšana pronacija in supinacija podlakti, zlasti pri prizadetosti distalnega radioulnarnega sklepa.
- Slabša moč prijema in težave pri odpiranju kozarcev, pisanju, opori ali dvigovanju predmetov.
- Mravljinčenje ali spremenjena senzibiliteta v prstih, kadar je pridruženo draženje živčnih struktur.
Zdravljenje zloma zapestja je odvisno od položaja kostnih fragmentov, stabilnosti zloma in prizadetosti sklepne površine. Stabilni zlomi se pogosto zdravijo z imobilizacijo, premaknjeni ali nestabilni zlomi pa lahko zahtevajo repozicijo ali operativno stabilizacijo. Po odstranitvi mavca, opornice ali po začetni pooperativni zaščiti se rehabilitacija usmeri v obnovo funkcije roke.
Fizioterapevtska obravnava po zlomu zapestja vključuje oceno otekline, bolečine, aktivnega in pasivnega obsega gibanja, gibljivosti prstov, brazgotine, drsenja tetiv, pronacije in supinacije podlakti, moči prijema ter funkcionalnih nalog, ki jih pacient potrebuje pri delu, športu ali vsakodnevnih opravilih.
Cilji fizioterapevtskega zdravljenja so zmanjšati oteklino in bolečino, obnoviti gibljivost zapestja in prstov, izboljšati pronacijo ter supinacijo, zmanjšati togost po imobilizaciji, izboljšati drsenje tetiv, povrniti moč prijema in postopno vrniti oporo, dvigovanje ter natančne ročne naloge.
V začetnem obdobju po imobilizaciji se uporabljajo nežne aktivne vaje za prste, zapestje in podlaket, elevacija, nadzor otekline in postopno vračanje dnevne uporabe roke. Pri operativno zdravljenih zlomih se obremenitve prilagodijo stabilnosti fiksacije in navodilom operaterja.
V fizioterapevtski obravnavi v Škofji Loki je poudarek na postopnem napredovanju. Najprej se izboljšata gibljivost in funkcija prstov, nato obseg gibanja zapestja, kasneje moč prijema, opora na roko in specifične obremenitve glede na delo ali šport.
TECAR terapija se uporablja pri oteklini, bolečini, zaščitni napetosti mehkih tkiv in slabši tkivni toleranci po imobilizaciji. Namen je izboljšati lokalno mikrocirkulacijo, zmanjšati občutljivost in pripraviti zapestje ter podlaket na manualno terapijo in vaje.
Terapija z laserjem se uporablja pri lokalni bolečini, občutljivosti po operaciji, brazgotinskem draženju in periartikularni preobčutljivosti. Aplikacija se prilagodi fazi celjenja, lokaciji bolečine in reaktivnosti tkiva.
Ultrazvočna terapija se uporablja pri zadebeljeni brazgotini, omejeni drsnosti mehkih tkiv, togosti po imobilizaciji in zmanjšani elastičnosti periartikularnih struktur. Namen je izboljšati tkivno prožnost pred mobilizacijo in aktivnim gibanjem.
Elektroterapija HiTop se uporablja pri bolečini, mišični inhibiciji in slabši aktivaciji mišic podlakti. Po zlomu zapestja je pogosto zmanjšana moč prijema, zato je cilj izboljšati pripravljenost mišic za postopno aktivno delo.
Manualna terapija vključuje mobilizacijo radiokarpalnega sklepa, mediokarpalnih sklepov, distalnega radioulnarnega sklepa, prstov in mehkih tkiv podlakti. Tehnike so prilagojene stopnji kostnega celjenja, bolečinskemu odzivu in tipu zloma.
Kinezioterapija je osrednji del rehabilitacije. Vključuje aktivne vaje za zapestje, pronacijo in supinacijo, vaje za prste, drsenje tetiv, progresivno krepitev prijema, vaje z elastiko, žogico ali ročnimi pripomočki, propriocepcijo in postopno oporo na roko.
Kineziotaping se lahko uporabi za podporo pri oteklini, izboljšanje propriocepcije, senzorično podporo zapestju in boljši nadzor gibanja pri vračanju v funkcionalne aktivnosti.
Napredovanje obremenitev mora biti postopno. Najprej se vračajo lahka gospodinjska opravila in natančne ročne naloge, nato močnejši prijem, dvigovanje bremen, opora na dlan in športne aktivnosti.
Prognoza pri zlomu zapestja je odvisna od tipa zloma, kakovosti poravnave sklepne površine, stabilnosti distalnega radioulnarnega sklepa, trajanja imobilizacije, starosti, kostne gostote in funkcionalnih zahtev pacienta. Pri stabilnih zlomih je napredovanje običajno hitrejše, pri intraartikularnih, kominutivnih ali operativno zdravljenih zlomih pa je rehabilitacija pogosto daljša.
Po odstranitvi mavca je togost zapestja pričakovana. Gibljivost se običajno izboljšuje postopno, najprej v vsakodnevnih gibih, kasneje pri močnejšem prijemu, opori in športnih obremenitvah. Prehitra obremenitev lahko poveča bolečino in oteklino, premalo gibanja pa podaljša togost.
Rehabilitacija je uspešna, ko se zmanjša oteklina, izboljša gibljivost zapestja in prstov, pronacija ter supinacija postaneta funkcionalni, prijem je dovolj močan, pacient pa lahko roko ponovno uporablja pri delu, osebni higieni, gospodinjskih opravilih, športu in opori brez pomembne omejitve.
Zlom zapestja najpogosteje pomeni zlom distalnega radiusa, lahko pa vključuje tudi distalno ulno, ulnarni stiloid ali karpalne kosti. Tip zloma določa potek imobilizacije, operativnega zdravljenja in rehabilitacije.
Značilni klinični znaki so bolečina, oteklina, modrica, lokalna občutljivost, deformacija pri premaknjenih zlomih, omejena gibljivost zapestja in prstov ter zmanjšana moč prijema.
Fizioterapija se običajno začne po odstranitvi mavca ali po začetni pooperativni zaščiti, glede na stabilnost zloma in navodila operaterja. Zgodaj se pogosto začne z vajami za prste, nadzorom otekline in varnim gibanjem v dovoljenem obsegu.
Rehabilitacija vključuje zmanjšanje otekline, obnovo gibljivosti zapestja in prstov, izboljšanje pronacije in supinacije, manualno terapijo, vaje za drsenje tetiv, postopno krepitev prijema ter vračanje opore, dela in športnih obremenitev.
