Fizioterapija Habjan
Zlom nadlahtnice: zdravljenje poškodbe humerusa in obnova funkcije roke
Zlom nadlahtnice pomeni prekinitev kostne kontinuitete humerusa, dolge kosti med ramenskim in komolčnim sklepom. Poškodba ne vpliva samo na kost, temveč na celotno funkcionalno verigo rame, lopatice, komolca, zapestja in prijema. Nadlahtnica prenaša sile med trupom in roko, zato zlom hitro povzroči bolečino, izgubo moči, omejeno gibljivost in nezmožnost normalne uporabe zgornjega uda. Klinična slika je zelo različna glede na to, ali gre za zlom zgornjega dela nadlahtnice pri rami, zlom telesa nadlahtnice ali zlom spodnjega dela pri komolcu. Pri zlomih v srednjem delu je posebej pomembna ocena radialnega živca, saj poteka v bližini kosti in lahko ob poškodbi povzroči šibkost iztega zapestja ali prstov. Rehabilitacija mora upoštevati tip zloma, stabilnost kostnih odlomkov, način zdravljenja, bolečino, dovoljen obseg gibanja in funkcionalne potrebe pacienta.
Nadlahtnica ali humerus je dolga cevasta kost, ki zgoraj sodeluje pri ramenskem sklepu, spodaj pa pri komolčnem sklepu. Glede na mesto poškodbe ločimo zlom proksimalnega dela humerusa, zlom diafize humerusa in zlom distalnega dela humerusa. Vsaka oblika ima drugačen vpliv na zdravljenje, rehabilitacijo in končno funkcijo roke.
Proksimalni zlom nadlahtnice nastane v predelu glave humerusa, anatomskega ali kirurškega vratu ter velikega ali malega tuberkla. V tem predelu se pripenjajo mišice rotatorne manšete, zato poškodba pogosto močno omeji dvig roke, zunanjo rotacijo in funkcijo rame. Pri starejših pacientih je pogost po padcu na iztegnjeno roko ali neposrednem padcu na ramo, posebej ob zmanjšani kostni gostoti.
Diafizni zlom humerusa prizadene srednji del nadlahtnice. Pri tej poškodbi so pomembni položaj odlomkov, stabilnost zloma, stanje mehkih tkiv in funkcija radialnega živca. Radialni živec poteka v spiralnem žlebu humerusa in oživčuje mišice, ki iztegujejo zapestje in prste. Če je prizadet, se lahko pojavi padajoče zapestje, slabši izteg prstov ali spremenjen občutek po hrbtni strani roke.
Distalni zlom humerusa nastane v bližini komolčnega sklepa. Rehabilitacija je pri teh poškodbah pogosto zahtevnejša, ker komolec po poškodbi, operaciji ali imobilizaciji hitro razvije togost.
Zlom nadlahtnice nastane, ko mehanska sila preseže odpornost kostnega tkiva. Pri mlajših osebah je običajno potrebna večja sila, na primer prometna nesreča, padec z višine ali športna poškodba. Pri starejših osebah in osteoporozi lahko do zloma pride že pri padcu z mesta, ker kost slabše prenaša kompresijske, upogibne in rotacijske obremenitve.
Mehanizem poškodbe veliko pove o možnih pridruženih težavah. Padec na ramo lahko poškoduje tudi rotatorno manšeto, sklepno ovojnico in akromioklavikularni sklep. Padec na iztegnjeno roko lahko prenese silo preko zapestja, komolca in nadlahtnice. Pri visokoenergijskih poškodbah je treba vedno pomisliti tudi na poškodbe živcev, žil in mehkih tkiv.
Najpogostejši vzroki so:
- Padec na ramo
- Padec na iztegnjeno roko
- Prometna nesreča
- Direkten udarec v nadlaket
Simptomi so odvisni od lokacije zloma, premika kostnih odlomkov, poškodbe mehkih tkiv in morebitne prizadetosti živčnih struktur. Pri svežem zlomu je bolečina običajno izrazita, roka pa funkcionalno močno omejena.
Najpogostejši simptomi so:
- Močna bolečina v nadlakti ali rami
- Oteklina in podplutba
- Nezmožnost dviga roke
- Bolečina pri rotaciji rame
- Občutek nestabilnosti v nadlakti
- Mravljinčenje ali spremenjen občutek v roki
Zdravljenje zloma nadlahtnice je odvisno od lokacije zloma, premika odlomkov, stabilnosti, starosti pacienta, kakovosti kosti in funkcionalnih zahtev. Nekateri zlomi se zdravijo konzervativno z opornico, trikotno ruto ali funkcionalno ortozo, drugi zahtevajo operativno stabilizacijo s ploščo, vijaki, intramedularnim žebljem ali pri kompleksnih zlomih v predelu rame tudi z endoprotezo.
Pri proksimalnih zlomih nadlahtnice se stabilni in manj premaknjeni zlomi pogosto zdravijo konzervativno. Pri večjih premikih, večdelnih zlomih, nestabilnosti ali slabši sklepni poravnavi je potrebna ortopedska presoja. Pri diafiznih zlomih humerusa je zdravljenje lahko konzervativno s funkcionalno ortozo ali operativno, odvisno od položaja odlomkov, stabilnosti, bolečine in pridruženih poškodb. Pri distalnih zlomih humerusa je zaradi bližine komolčnega sklepa pogosto potrebna natančna stabilizacija, da se omogoči čim boljša obnova gibljivosti.
Cilji fizioterapevtskega zdravljenja
Cilj rehabilitacije je ponovno uporabna roka, ki omogoča dvig, prijem, potisk, vlečenje, oblačenje, osebno nego, delo in športne aktivnosti. Pri tem je treba zaščititi kostno celjenje, hkrati pa preprečiti togost sklepov, izgubo mišične moči in dolgotrajno bolečinsko zaščito.
Cilji obravnave so:
- zmanjšati bolečino in oteklino,
- ohraniti gibljivost prstov, zapestja in komolca,
- postopno obnoviti gibljivost rame,
- izboljšati drsenje lopatice in držo ramenskega obroča,
- ponovno aktivirati rotatorno manšeto in mišice lopatice,
- obnoviti moč prijema in funkcijo roke,
- spremljati znake draženja radialnega živca,
- postopno vrniti dvigovanje, oporo, potisk in delo z roko.
Začetna rehabilitacija: zaščita zloma in ohranjanje gibanja
V začetnem obdobju je glavna naloga zaščititi zlom in hkrati ohranjati gibanje struktur, ki jih je dovoljeno premikati. Pacient se uči pravilnega nameščanja roke v opornico, varnega spanja, oblačenja, higiene in premikanja brez nepotrebnega vleka na mesto zloma.
Pri večini zlomov je pomembno gibanje prstov, zapestja in komolca, če je to dovoljeno. S tem se zmanjšuje oteklina, ohranja cirkulacija in preprečuje togost. Pri proksimalnih zlomih nadlahtnice se postopno uvajajo nežni nihajni gibi rame, nato asistirano gibanje in kasneje aktivno gibanje, vedno glede na stabilnost zloma in zdravniška navodila.
Pri diafiznih zlomih humerusa je treba spoštovati stabilnost v funkcionalni ortozi ali po operativni stabilizaciji. Gibanje komolca in rame se uvaja previdno, da se ne ustvarjajo nepotrebne rotacijske sile na mestu zloma. Pri distalnih zlomih humerusa je poseben poudarek na preprečevanju togosti komolca, vendar mora biti obseg gibanja usklajen s stabilnostjo fiksacije.
TECAR terapija pri zlomu nadlahtnice
TECAR terapija se uporablja v obdobju, ko je tkivo primerno za fizioterapevtsko obravnavo in ko želimo zmanjšati bolečino, oteklino, občutek togosti ter zaščitno mišično napetost. Pri zlomu nadlahtnice se lahko usmeri v področje rame, lopatice, nadlakti, komolca ali vratno-ramenskega prehoda, odvisno od lokacije poškodbe in klinične slike.
Po obdobju imobilizacije so mehka tkiva pogosto toga, mišice pa zaščitno napete. Z ustrezno dozirano TECAR terapijo želimo izboljšati lokalno prekrvavitev, zmanjšati občutljivost in izboljšati tkivno pripravo na gibanje. To je posebej uporabno pri pacientih, ki imajo občutek težke roke, zategovanja v nadlakti ali omejenega gibanja rame.
Terapija z laserjem
Terapija z laserjem se uporablja pri lokalni bolečini, občutljivosti mehkih tkiv in pooperativni rehabilitaciji. Pri zlomu nadlahtnice je smiselna v predelu operativne brazgotine, občutljivih mehkih tkiv, ramenskega obroča ali komolca, kadar bolečina omejuje gibanje in aktivacijo mišic.
Z laserjem želimo vplivati na tkivno presnovo, zmanjšati bolečinsko občutljivost in izboljšati lokalni odziv tkiva med rehabilitacijo. Po operaciji je uporaben tudi pri obravnavi brazgotine, posebej kadar je brazgotina občutljiva, zadebeljena ali slabše pomična.
Ultrazvočna terapija
Ultrazvočna terapija se uporablja pri togih, zadebeljenih in občutljivih mehkih tkivih po imobilizaciji ali operativnem zdravljenju. Pri zlomu nadlahtnice je lahko usmerjena v področje brazgotine, sklepne ovojnice rame, mehkih tkiv nadlakti ali struktur okoli komolca.
Namen ultrazvočne terapije je izboljšati lokalno tkivno elastičnost, zmanjšati občutek zategovanja in pripraviti področje na manualno obravnavo ter terapevtske vaje. Pri pacientih z omejeno gibljivostjo rame ali komolca je dobra priprava tkiva pomembna za kakovostnejše gibanje.
Elektroterapija HiTop
Elektroterapija HiTop se uporablja pri bolečini, mišični inhibiciji in slabši aktivaciji mišic po poškodbi ali imobilizaciji. Pri zlomu nadlahtnice se pogosto pojavi zmanjšana aktivacija deltoidne mišice, rotatorne manšete, mišic lopatice ali podlakti, odvisno od mesta poškodbe in trajanja zaščite.
Z uporabo HiTop terapije želimo zmanjšati bolečinsko občutljivost, vplivati na zaščitno napetost in izboljšati pripravljenost mišic za aktivno delo. Pri pacientih z znaki prizadetosti radialnega živca je potrebna še posebej natančna ocena mišične funkcije zapestja in prstov.
Manualna terapija
Manualna terapija je usmerjena v sklepe in mehka tkiva, ki zaradi poškodbe, opornice, operacije ali varovalne drže izgubijo gibljivost. Pri zlomu nadlahtnice se pogosto obravnava lopatica, prsna hrbtenica, vratno-ramenski prehod, ramenski sklep, komolec, zapestje in brazgotina.
Pri proksimalnem zlomu je pomembno postopno izboljšati drsenje lopatice in gibljivost ramenskega sklepa brez agresivnega raztezanja. Pri distalnem zlomu je pomembna obnova komolčne fleksije, ekstenzije, pronacije in supinacije. Pri vseh oblikah zloma mora manualna terapija spoštovati fazo celjenja in stabilnost kosti.
Kinezioterapija in obnova funkcije roke
Kinezioterapija je osrednji del rehabilitacije po zlomu nadlahtnice. Program se začne z varnimi gibi prstov, zapestja, komolca, lopatice in dovoljeno gibljivostjo rame, nato pa postopno preide v aktivno gibanje, krepitev in funkcionalne naloge.
Pri proksimalnem zlomu se rehabilitacija usmeri v postopno obnovo dviga roke, zunanje rotacije, stabilizacije lopatice in aktivacije rotatorne manšete. Pri diafiznih zlomih humerusa se dodaja nadzor nad obremenitvijo roke, moč komolca in rame ter postopno vračanje potiskov in vlečenja. Pri distalnih zlomih humerusa je velik poudarek na komolcu, saj mora pacient ponovno pridobiti dovolj gibljivosti za hranjenje, umivanje, oblačenje in delo.
V kasnejšem obdobju se dodajajo vaje za moč, vzdržljivost, stabilnost rame, koordinacijo in prijem. Program vključuje dvige roke, vaje z elastiko, aktivacijo lopatice, lažje potiske, vleke, vaje za zapestje in postopno obremenjevanje z bremeni. Napredovanje je odvisno od kostnega celjenja, bolečine, gibljivosti in funkcionalnih ciljev.
Kineziotaping
Kineziotaping se lahko uporabi za izboljšanje propriocepcije, zmanjšanje občutka teže v roki, podporo lopatici ali boljši občutek stabilnosti pri vračanju gibanja. Pri zlomu nadlahtnice je uporaben predvsem v obdobju, ko pacient prehaja iz zaščitenega gibanja v bolj aktivno uporabo roke.
Aplikacija je lahko usmerjena v ramo, nadlaket, komolec ali področje brazgotine. Cilj je izboljšati zaznavanje položaja roke, zmanjšati zaščitni vzorec in olajšati izvedbo vaj.
Okrevanje po zlomu nadlahtnice je odvisno od lokacije zloma, stabilnosti, načina zdravljenja, starosti, kakovosti kosti, bolečine, otekline in začetne funkcije rame ali komolca. Pri stabilnih zlomih je potek običajno postopnejši, pri operativno zdravljenih zlomih pa je rehabilitacija odvisna od kirurške stabilnosti in navodil operaterja.
Pri proksimalnih zlomih je pogosto največji izziv povrnitev gibljivosti rame, posebej dviga roke in zunanje rotacije. Pri diafiznih zlomih humerusa je pomembno spremljati kostno celjenje in funkcijo radialnega živca. Pri distalnih zlomih humerusa je prognoza močno povezana z gibljivostjo komolca.
Osnovna uporaba roke se običajno izboljšuje v tednih, popolna funkcionalna obnova pa lahko traja več mesecev. Pri starejših pacientih, večdelnih zlomih, osteoporozi, pooperativni togosti, poškodbi živca ali daljši imobilizaciji je rehabilitacija zahtevnejša in daljša.
Ne. Veliko stabilnih zlomov se zdravi konzervativno z opornico, trikotno ruto ali funkcionalno ortozo. Operacija je pogostejša pri večjih premikih odlomkov, nestabilnih zlomih, odprtih zlomih, pridruženih poškodbah ali kadar je treba zlom natančno stabilizirati zaradi funkcije rame ali komolca.
Dvig roke omejujejo bolečina, oteklina, poškodba mehkih tkiv, imobilizacija, šibkost mišic in pri proksimalnih zlomih tudi bližina narastišč rotatorne manšete.
Radialni živec poteka ob humerusu in se lahko pri zlomu razdraži ali poškoduje. Znaki so slabši izteg zapestja ali prstov, padajoče zapestje in spremenjen občutek po hrbtni strani roke.
Rehabilitacija običajno traja več tednov do več mesecev. Trajanje je odvisno od tipa zloma, načina zdravljenja, starosti, bolečine, togosti rame ali komolca, mišične moči in morebitne poškodbe živcev. Pri zahtevnejših zlomih je potek daljši.
Da, togost je po zlomu nadlahtnice pogosta, posebej po imobilizaciji ali operaciji. Rama in komolec hitro izgubita gibljivost, če se dalj časa ne premikata. Zato je pomembno postopno, varno in strokovno vodeno vračanje gibanja.
